Sound of Motion

Megleno jutro. Veliko asociacij, malo dejstev. A nič mačka, problem je ležal drugje.

Namreč: poprejšni večer sva se kot nazadnje zapisano spoznala z manjšo skupinico severnoirskih študentov / “i don’t know what the fuck i’m gonna do next” osebkov (to je bil citat). Slednji je bil sicer samo eden, vsaj od vseh je bil edini iskren. Kar pa je tudi nekaj.

Proti prigovarjanju sva se vseeno odločila odriniti po svoje, nisva si želela svoje kondicije testirati z domačini, ni bilo niti želje po tovrstni rekreaciji. Tako je prijatelj sopotnik izustil neko poslovilno frazo in lopnil iskrenega osebka po rami, ne, nižje, po hrbtu. Ne, precej nižje.

Zavila sva v ogledani pub, Guinnessu se je tožilo po naju. Prijatelj sopotnik izžareval poosebljeno brezskrbnost, sam sem nihal med iritacijo in histeričnim smehom.

A: Kaj je bilo pa to?
B: Kako, kaj?
A: Pomoje bova ponoči sama v sobi. Si noben ne bo upal več blizu.
B: ?!?
A: Ne vem sicer kako, a zgrešil si. Tistega tipa si prijel za rit.
B: Ne…

Mine nekaj srednje dolgih, a brez dvoma sila zoprnih trenutkov do epifanije…

B: …

Guinness je ublažil iritacijo, meni ojačal hudomušnost, kolegom Severnim Ircem pa zrahljal zavore in morebitne strahove ob tovrstnem mednarodnem incidentu, saj so sredi noči vdrli v sobo in počeli stvari, za katere upam, da so del za nekatere manj, za druge bolj prijetnih sanj. Iskrenež je bil še v posebno slabem stanju, njegov nabor stavkov se je omejil na oh my god i’m so drunk, ki ga je s precej visoko frekvenco v naročju oskrbnika, ki ga je vsakih nekaj minut pripeljal nazaj v sobo, ponavljal do dokončne izgube zavesti. Ali pa sem sam zaspal, glede tega nisem čisto prepričan.

We are Bohs so zjutraj seveda spali spanje pravičnih, boemsko življenje ni lahko. Sama sva izbrala early birds varianto, kar pa v tistem trenutku ni bilo posebno težko.

Medtem, ko je po glavi še zabavno odmevalo OMG i’m so drunk (tudi mladina je zgleda zelo verna), sva se že prebijala skozi mesto jedro, volan je spet pripadal meni in vrtel sem ga v smeri juga. Na vrsti so bili gradovi Irske.

Slab izraz. Na vrsti je bil dejansko le en specifičen grad, a se je kmalu izkazalo, da so pikice na zemljevidu resnično premajhne. Gradovi so naju spremljali skozi celotno pot po jugu Irske.

Relevanten je vendarle bil Rock of Cashel. Trdnjava je stala v istoimenskem mestecu, kamor sva se pripeljala v solidnem času, a je treba povedati, da so bili gradovi bolj ali manj vse, kar sva na poti srečevala. Žive duše ne na cesti, ne v mestecu. Na najino začudenje so bile vse ulice prazne, vse trgovine zaprte. Še lokali so delovali, kakor da bi zaposlovali zgolj ljudi s polovičnim delovnim časom – bil je ponedeljek in to dobesedno – dan po nedelji, enemu večjih irskih nacionalnih praznikov – ne zares, bil je zgolj dan po koncu yet another festivala, dan ko nihče zares ne funkcionira – bil je dela prost dan.

Paradoksalno sva se kljub vsemu mučila s parkingom.

Prvi pogled preseneti s še vedno “živečim” pokopališčem. Verjetno daleč najslabši izraz za še vedno aktivno pokopališče, po priimkih na nagrobnikih sodeč zelo verjetno v lasti potomcev nekoč zelo pomembnih rodbin.

Utrdba (kar v keltščini dejansko pomeni Cashel) in večina ostalih zgradb datira še iz 12., 13. stoletja, a prva zgodba sega v leto 432 AD, ko naj bi sam St.Patrick krstil takratnega kralja Aengusa, ki naj bi tako postal prvi irski krščanski voditelj. V odgovor nekaterim: “da, St.Patrick’s day v osnovi dejansko je krščanski praznik” (to je sicer s strani lokalnega vodiča ravno tako citat).

To je tudi bolj ali manj vse, kar se tiče splošno priznanih in sprejetih dejstev o St.Patricku, ostale špekulacije pa se lahko na ravno tako lahek način potrdijo, kot se lahko ovržejo. To je lokalni vodič brez večjih težav priznal, vključno z razkritjem svojega najbolj relevantnega vira znanja. Interneta.

Sam razgled je pričakovano fantastičen. Občutek imaš, da je še sonce zeleno. In čas postane še malenkost bolj relativen.

Ruševine so slab izraz, kajti grad je še zelo dobro ohranjen. Odkrhnjen je samo masiven del stolpa, ki leži ob samem vhodu, postal pa je že malodane lokalni mit. Deloma zaradi masivnosti. Večinoma zaradi dejstva, da se ga nikomur ne da spravljati nazaj na svoje mesto. Lokalni vodiči so še vedno najbolj relevanten vir informacij.

Mahnila sva jo naprej. Prečkala sva vse mogoče lokacije. Od manjših mestec…

… pa do čistih ruralnih pokrajin.

Mesteca, kot so Abbeyleix, Limerick ali Kilkenny, so si med seboj skoraj identična. Gre za obcestna mesta z glavno promenadno ulico, ki ima navadno vedno kaj ponuditi. Z izjemo ob nekaterih ponedeljkih.

Ustavila sva se v Kilkennyju, mestecu, za katerega nihče ne ve, da dejansko obstaja, saj je najbolj znano po istoimenskem svetlem pivu (ki je mimogrede ravno tako kakor Guinness nesramno dobro). Žal je to vse, kar sva od pivovarne, ki sva si jo bila namenila ogledati, videla. Saj veste … ponedeljek.

Malo tečna zaradi neobratovanja pivovarne in malenkost potolažena po še enem v vrsti mednarodnih incidentov sva se iz bližnje pivnice odpravila Dublinu naproti. V bistvu sva ga obšla po avtocestnem obroču, ki ga oklepa skupaj z vzhodno obalo. Zadnja destinacija ta dan je bilo najstarejše arheološko najdbišče na Irskem. Brú na Bóinne.

Podeželsko ležernost je zamenjala urbana hektičnost na avtocesti. Vajena gastarbeiterske hitrosti sva med daleč najhitrejšimi puščala za seboj številne obcestne mline na veter.

Pa je kaj pomagalo? Ni! V boju z njimi sva zamudila zadnji vodeni ogled in to ob 16:10, kar je bilo že resno zrelo za kakšno diplomatsko noto. Zdaj že zelo tečna sva jezno poslikala vse, kar se je poslikati pustilo, pokradla vse prospekte in odšla v lov na bencinsko črpalko, dobro restavracijo in spodoben hostel.

Če se je tisti dan kaj brez problema počelo, potem pilo, jedlo in spalo.

Začelo se je s Plavim orkestarjem.

Ne. Začelo se je dejansko že veliko prej. Še z vinilkami (vsaka dobra zgodba mora vsebovati razkav zvok vinilne plošče, znanilke nostalgije in melanholičnih pridihov). Še ko sem komaj prestopil vrata vrtca. In, jasno, vrtec nas zaznamuje do konca življenja, pa čeprav se ga ne spomnimo niti približno. A vrtec je kul.

V tistih časih je stric že posedoval bogato zbirko albumov. Bil je mojih zdajšnjih let oziroma kakšne pol dekade starejši, takrat še brez otrok, a zato s (predvidevam) namenskim vplivom na moj takrat še neobstoječi neizoblikovan glasbeni okus. Tako se je začelo najprej z Gujom, Suado in sličnimi… Gujo se je nato vratio vsak dopoldan, včasih skupaj s Suado, pospremljeno z baterijskimi vložki na domačih kantah. Še danes mi ni jasno, kako sem kljub temu pristal na kitari. Ali zakaj so me domači dopoldan vedno postrani gledali, če pa se moj priimek jasno kot beli dan ne konča na -ič.

Ok, zgodba je zanič. Od tod skratka moja fascinacija nad yugorockom, ki sem jo končno lahko potešil to poletje, ko sem skorajda po pomoti naletel na letak, češ da bo Proba orkestra po vseh glavnim mestih bivše skupne države. In ko rečem manjše, mislim manjše. Galerija Škuc? Tam so koncerti?

Kart ni bilo moč dobiti po hitri poti (pravih vez pa tudi nisem moral potegnit), zato sva s prijateljem morala dovolj prej na prizorišče zločina. In ko rečem dovolj prej … menim ravno obratno, po Murphyju, lastni ali tuji hibi, saj niti ni važno. Pritekla sva do circa 100 glav dolge vrste in začelo naju je skrbeti. PopTV nam je zastavljal izjemno pomembno vprašanje, če mislimo, da bomo dobili karte, pa se (why, oh why) nisem zmogel spomniti nobenega dovolj sarkastičnega komentarja, da bi bil pravšenj yet dovolj mil za objavo. Dobila sva zadnje karte.

Kar se tiče samega koncerta, bil je pristen, dober, energičen in pustil željo po še. Uvodni komentar je podal sam Jonas, rekoč nekaj v smislu, kako je sam veliko preveč let nazaj ležal v svoji študentski sobici, gledal neko lestvico, se zmrdoval nad nekimi kvazi rockerji z baretkami. Ampak da so bili navsezadnje kul. Oni, ne baretke. Čeprav so tudi baretke kul.

S tem se je začelo poletje. Nadaljevalo na Lentu z hrvaškimi Lollobrigida in Lako iz Bosne. Kasneje mi je prijatelj sugeriral še Bernays Propaganda, makedonski post indie punk, ki sem jih nato ujel še na lastna ušesa v Kranju.

Tudi tam je šlo časovno za nohte, šlo nas je več, a “potovali” smo sami, z mislijo, da pa Kranj že ne more biti tako velik.

B: Kje si?
A: Tule na prvi bencinski, sprašujem za pot. Vaju počakam?
B: Ja, pa itak imava zemljevid, bomo že našli.

…

A: Kje sta zdaj?
B: Ja ja ja ok, priznam, zgubla sva se, pojma nimava kje sva. Se dobimo tam.
A: Kje?? Če vsak reče klubu drugač, pa sodeč po informacijah je na dveh do treh različnih lokacijah!

Ego mi je premoral zgolj, da si zapomnim ime kluba, čeprav se je že kaj kmalu izkazalo, da ne Bazenček niti Izbruh nista bili dovolj dobri informaciji, saj so me ciklično pošiljali sem in tja po mestu. Ki je mimogrede ponoči prekleto večje! Sam koncert sicer je bil soliden, a 15-glavi publiki primeren. V spominu mi je ostala še francoska “trash-indie-one-man-band” predskupina z basom, baterijo in hammondom. In zvončki.

Trenutno se mi v avtu valjajo še Jinx, Letu Štuke in Petrol, po samodefiniciji surf-country-rock, sam si s žanrom še nisem čisto na jasnem. Tudi te ujamem bržkone v živo, morda tokrat končno tudi z We can’t sleep at night.

Šele danes doživljam epifanijo, da sem padel v novodobni yugorock.

Kaj bi bilo najlepšega na B&B, je težje odgovoriti oziroma je zelo odvisno od časa vprašanja. Zvečer bi vso svojo Pink Floyd kolekcijo zastavil za normalno ali vsaj na pol udobno posteljo, po drugi strani pa je jutranji breakfast for champions svojevrsten greh. Vegetarjanci, preskočite odstavek: eggs with bacon, leek sausages (brez heca, klobasice s porom) & soja steaks. V kombinaciji z večernimi Guinnessi kar slišiš zevajoče arterije, kako se derejo You sick bastard!

Naši možgani imajo to fantastično funkcijo procesiranja podatkov in tolmačenja problemov, ki jih čez dan nismo uspeli rešiti ali vsaj ne zlahka, a se nam vendar naslednje jutro zdijo povsem trivialni. Takšnih epifanij bi si želel še večkrat – na cesti sva se že počutila kakor dva truckerja pred penzijo.

Vreme je bilo solidno in napredovala sva hitreje, kot sva sprva mislila. Patrick je imel prav. Yes we can!

Vtis, ki ga je Sligo pustil, ni bil najboljši. Morda je to kulturni šok, ko preideš iz velemestja v čisto suburbio, kjer kot turist nisi več vsakomur blazno zanimiv, a je denimo v lokalnem pubu vzdušje pretekli večer bilo res takšno, kakor da bi vsak gost zapijal izgubo službe. In to ob prenosu nogometa!

Nasploh imajo irci zelo čudno pojmovanje nogometa, konkretno je šlo za t.i. galski nogomet, ki je nekakšna kombinacija evropskega in avstralskega. Gre za kompromis, ko se ne moreš odločiti, ali bi dal gol ali touchdown. Čudno? Tudi zgornji konj nima nekakšne globlje zgodbe v ozadju. Kar … tam je bil.

Ogromno stvari sva srečevala kar tam, spotoma ali zmotoma. Tale grad je sicer bil označen na zemljevidu, a je bila rdeča pika dovolj majhna, da sva ga v prvotnem planu bila spregledala. Je bilo pa parkirišče dovolj zasedeno in okoliš dovolj prijeten, da sva se ustavila … kar tam.

Resnici na ljubo je takšnih manjših gradov vseskozi Irsko polno in se dandanes uporabljajo že v povsem zasebne namene (kot npr. dental surgery dan poprej). Užitek ad-hoc vožnje je nepopisljiv, greš in se ustaviš kadarkoli ter kjerkoli ti srce poželi. Danes naju je neslo v večje pristaniško mestece Galway, ki je tisti dan po eni strani zaradi aktualnih festivalov gostilo pol Irske … po drugi strani pa tistih nekaj turistov, ki jih je gnalo na zloglasne klife na skrajnem zahodu otoka.

Irci so precej verni – dopoldanskem času sva srečevala kar dosti množice ob cerkvah. Kljub temu moram poudariti, da v vsem času nisem slišal ene debate okoli religije, ki bi naj predstavljala tolikšne polemike. Then again, na Škotskem se denimo nekateri versko identificirajo bolj ali manj glede na to, ali navijajo za Celtic ali Rangerse.

Be that as it may, vaško okolje je bilo za nama, medtem ko sva nabirala kilometre po enem od največjih kraških območij v Evropi. Gre približno za 250 kvadratnih kilometrov deloma travnatih, a na površju golih kamnitih površin, ki na trenutke varajoče dajejo blag vijoličasten odtenek.

Po Edmundu Ludlowu je The Burren pokrajina, kjer je premalo vode, da bi človeka utopil, premalo lesa, da bi ga obesil, ter premalo zemlje, da bi ga zakopal.

Čeprav je pokrajina poimensko omenjena v vseh vodičih, seznamih in knjigah o irskih znamenitostih, ne gre za neko določeno osamljeno točko razgleda – dejansko je The Burren pokrajina, skozi katero se je enostavno treba peljati.

Občasno tudi ustaviti in potešiti svojo fotoobsesijo.

Ni odveč pripomniti, da so Cliffs of Moher na povsem odročni lokaciji, bogu za hrbtom, katerem oziroma kakršnem koli že. Zato velja premisliti, kje pustiti avto – gneča na lokaciji sami je sicer znosna (kot rečeno imajo Irci svoje predstave o tem in bi denimo v kakšnem Tokiu najbrž izumrli), a ste nato spet lažji za okoli dva, tri piva vredno parkirnino.

Sama cesta do tja se vleče in ko že misliš, da si prispel na cilj, pomisliš znova. Zato je preparkiranje odlični jogging, sploh v slabem vremenu.

Kaj naj povem o največji irski atrakciji? Vsekakor je impozantna, stojiš v dežju, gledaš zaprepadeno v družbi nekaj 200, 300 preostalih neznancev, ki zelo relativno delijo tvoj entuziazem, a se ne daš, to je tisti moment, za katerega si prepotoval kar nekaj tisoč kilometrov, to je to. Malenkostno sarkastično, res je lepo in še zelo razumljivo je, da je prizorišče ograjeno in omejeno zavoljo ljube varnosti, nenazadnje se tod okoli na dan obrnejo masivne številke ljudi. Vseeno je škoda, saj bi se človek še rad sprehodil malce dlje, malce bližje roba, še bližje, še malo, še …

Zelo razumljivo.

Sicer gre za okoli dobrih 200m visoka razbrazdana skalovja, bogata z življenjem, od čigar je največ bržkone ptic, katerim je v lokalnem muzeju posvečen poseben odsek. Poleg tega se muzej osredotoča predvsem na teorijo nastanka tega designiranega novega svetovnega čudeža (porota se bo o novih sedmih kandidatih bojda dokončno odločila 2010), kar utegne biti kaj za simpatizerje pedologije.

Z vremenom nisva imela sreče, dež naju je pričakal točno ob prihodu. Tako sva imela čas preizkusiti še to in ono kulinarično posebnost (krompirjeva kepa ni nič drugega kot nekakšen golaž s pire krompirjem, sicer še vedno okusno, a jim šampionski zajtrki in Arthur Guinness brez težav rešujejo čast).

Sčasoma se je vendarle zjasnilo, krenila sva proti Galwayu, kjer sva se namenila tudi prenočiti. To noč sva imela rezerviran hostel, bil je za 2€ dražji kot prejšnji, obetala sva si občutno izboljšavo.

Šalo na stran, a bivanje na Irskem je relativno poceni, če si navajen vsega hudega. Ravnotako je opcija kampiranje, kjer pa moraš biti pripravljen na vse. Tudi kot šofer moraš biti pripravljen na rush hour na cesti, tokrat ne z ovcami (ali celo konji), temveč kravami. Če namreč kampiraš, bodi pripravljen na obisk. Živina je vsepovsod. Vsepovsod!

Vodja črede ni gledal preveč lepo, promet je pač stresna stvar.

Prihod v Galway je bil tako zelo rutinski, da me ga je zaradi samovšečnosti kar sram opisati. Resnici na ljubo sva se sprva nekaj kilometrov izven centra ustavila v vaški gostilni z namenom, da povprašava po lokaciji hostla, a sva naletela na same vaške starešine v elementu koeksistiranja v svetu in še kje drugje ali drugače povedano – you should go that way, so vsi samoumevno kazali proti prav nič relativno velikem centru. In sva šla.

Ter se pripeljala direkt pred hostel, vsakršne analogije s kokošmi in njihovo prehrano sicer striktno zavračam. Hostel je bil dober, vsekakor nadgradnja od predprejšnje noči ali vsaj tako sva sprva mislila. Po končanem privezovanju duše (pizze so bile odlične) so naju namreč prestavili drugam – po prvem šoku, ki sem ga doživel, ko mojih stvari ni bilo več v isti sobi, sem, nabirajoč težkokategornih komentarjev, odšel upravniku nasproti, da mi je lahko le-ta, udobno zleknjen v prevečkrat zakrpanem naslonjaču, odvrnil There you are Slovenia, I’ve been looking all over for you.

Znašla sva se v sobi s Severnimi Irci, ki so naju navdušeno sprejeli medse. Bili so povečini študentje (zgolj eden je vedno znova poudarjal I don’t know what the fóck I should do) na krajšem oddihu pri sosedih. Bil je festival, bila je pijača in čeprav je bila nedelja, se nihče ni kaj pretirano držal nazaj, saj so zavoljo festivala ponedeljek razglasili kot dela prost dan.

Kljub družbi sva vseeno zavila po svoje v poprej ogledani pub, zjutraj naju je čakala zgodnja vožnja in alternativa se najbrž ne bi dobro končala. In kako prav sva imela…