Sound of Motion

Korenine so le korenine.

Megleno jutro. Veliko asociacij, malo dejstev. A nič mačka, problem je ležal drugje.

Namreč: poprejšni večer sva se kot nazadnje zapisano spoznala z manjšo skupinico severnoirskih študentov / “i don’t know what the fuck i’m gonna do next” osebkov (to je bil citat). Slednji je bil sicer samo eden, vsaj od vseh je bil edini iskren. Kar pa je tudi nekaj.

Proti prigovarjanju sva se vseeno odločila odriniti po svoje, nisva si želela svoje kondicije testirati z domačini, ni bilo niti želje po tovrstni rekreaciji. Tako je prijatelj sopotnik izustil neko poslovilno frazo in lopnil iskrenega osebka po rami, ne, nižje, po hrbtu. Ne, precej nižje.

Zavila sva v ogledani pub, Guinnessu se je tožilo po naju. Prijatelj sopotnik izžareval poosebljeno brezskrbnost, sam sem nihal med iritacijo in histeričnim smehom.

A: Kaj je bilo pa to?
B: Kako, kaj?
A: Pomoje bova ponoči sama v sobi. Si noben ne bo upal več blizu.
B: ?!?
A: Ne vem sicer kako, a zgrešil si. Tistega tipa si prijel za rit.
B: Ne…

Mine nekaj srednje dolgih, a brez dvoma sila zoprnih trenutkov do epifanije…

B: …

Guinness je ublažil iritacijo, meni ojačal hudomušnost, kolegom Severnim Ircem pa zrahljal zavore in morebitne strahove ob tovrstnem mednarodnem incidentu, saj so sredi noči vdrli v sobo in počeli stvari, za katere upam, da so del za nekatere manj, za druge bolj prijetnih sanj. Iskrenež je bil še v posebno slabem stanju, njegov nabor stavkov se je omejil na oh my god i’m so drunk, ki ga je s precej visoko frekvenco v naročju oskrbnika, ki ga je vsakih nekaj minut pripeljal nazaj v sobo, ponavljal do dokončne izgube zavesti. Ali pa sem sam zaspal, glede tega nisem čisto prepričan.

We are Bohs so zjutraj seveda spali spanje pravičnih, boemsko življenje ni lahko. Sama sva izbrala early birds varianto, kar pa v tistem trenutku ni bilo posebno težko.

Medtem, ko je po glavi še zabavno odmevalo OMG i’m so drunk (tudi mladina je zgleda zelo verna), sva se že prebijala skozi mesto jedro, volan je spet pripadal meni in vrtel sem ga v smeri juga. Na vrsti so bili gradovi Irske.

Slab izraz. Na vrsti je bil dejansko le en specifičen grad, a se je kmalu izkazalo, da so pikice na zemljevidu resnično premajhne. Gradovi so naju spremljali skozi celotno pot po jugu Irske.

Relevanten je vendarle bil Rock of Cashel. Trdnjava je stala v istoimenskem mestecu, kamor sva se pripeljala v solidnem času, a je treba povedati, da so bili gradovi bolj ali manj vse, kar sva na poti srečevala. Žive duše ne na cesti, ne v mestecu. Na najino začudenje so bile vse ulice prazne, vse trgovine zaprte. Še lokali so delovali, kakor da bi zaposlovali zgolj ljudi s polovičnim delovnim časom – bil je ponedeljek in to dobesedno – dan po nedelji, enemu večjih irskih nacionalnih praznikov – ne zares, bil je zgolj dan po koncu yet another festivala, dan ko nihče zares ne funkcionira – bil je dela prost dan.

Paradoksalno sva se kljub vsemu mučila s parkingom.

Prvi pogled preseneti s še vedno “živečim” pokopališčem. Verjetno daleč najslabši izraz za še vedno aktivno pokopališče, po priimkih na nagrobnikih sodeč zelo verjetno v lasti potomcev nekoč zelo pomembnih rodbin.

Utrdba (kar v keltščini dejansko pomeni Cashel) in večina ostalih zgradb datira še iz 12., 13. stoletja, a prva zgodba sega v leto 432 AD, ko naj bi sam St.Patrick krstil takratnega kralja Aengusa, ki naj bi tako postal prvi irski krščanski voditelj. V odgovor nekaterim: “da, St.Patrick’s day v osnovi dejansko je krščanski praznik” (to je sicer s strani lokalnega vodiča ravno tako citat).

To je tudi bolj ali manj vse, kar se tiče splošno priznanih in sprejetih dejstev o St.Patricku, ostale špekulacije pa se lahko na ravno tako lahek način potrdijo, kot se lahko ovržejo. To je lokalni vodič brez večjih težav priznal, vključno z razkritjem svojega najbolj relevantnega vira znanja. Interneta.

Sam razgled je pričakovano fantastičen. Občutek imaš, da je še sonce zeleno. In čas postane še malenkost bolj relativen.

Ruševine so slab izraz, kajti grad je še zelo dobro ohranjen. Odkrhnjen je samo masiven del stolpa, ki leži ob samem vhodu, postal pa je že malodane lokalni mit. Deloma zaradi masivnosti. Večinoma zaradi dejstva, da se ga nikomur ne da spravljati nazaj na svoje mesto. Lokalni vodiči so še vedno najbolj relevanten vir informacij.

Mahnila sva jo naprej. Prečkala sva vse mogoče lokacije. Od manjših mestec…

… pa do čistih ruralnih pokrajin.

Mesteca, kot so Abbeyleix, Limerick ali Kilkenny, so si med seboj skoraj identična. Gre za obcestna mesta z glavno promenadno ulico, ki ima navadno vedno kaj ponuditi. Z izjemo ob nekaterih ponedeljkih.

Ustavila sva se v Kilkennyju, mestecu, za katerega nihče ne ve, da dejansko obstaja, saj je najbolj znano po istoimenskem svetlem pivu (ki je mimogrede ravno tako kakor Guinness nesramno dobro). Žal je to vse, kar sva od pivovarne, ki sva si jo bila namenila ogledati, videla. Saj veste … ponedeljek.

Malo tečna zaradi neobratovanja pivovarne in malenkost potolažena po še enem v vrsti mednarodnih incidentov sva se iz bližnje pivnice odpravila Dublinu naproti. V bistvu sva ga obšla po avtocestnem obroču, ki ga oklepa skupaj z vzhodno obalo. Zadnja destinacija ta dan je bilo najstarejše arheološko najdbišče na Irskem. Brú na Bóinne.

Podeželsko ležernost je zamenjala urbana hektičnost na avtocesti. Vajena gastarbeiterske hitrosti sva med daleč najhitrejšimi puščala za seboj številne obcestne mline na veter.

Pa je kaj pomagalo? Ni! V boju z njimi sva zamudila zadnji vodeni ogled in to ob 16:10, kar je bilo že resno zrelo za kakšno diplomatsko noto. Zdaj že zelo tečna sva jezno poslikala vse, kar se je poslikati pustilo, pokradla vse prospekte in odšla v lov na bencinsko črpalko, dobro restavracijo in spodoben hostel.

Če se je tisti dan kaj brez problema počelo, potem pilo, jedlo in spalo.

Začelo se je s Plavim orkestarjem.

Ne. Začelo se je dejansko že veliko prej. Še z vinilkami (vsaka dobra zgodba mora vsebovati razkav zvok vinilne plošče, znanilke nostalgije in melanholičnih pridihov). Še ko sem komaj prestopil vrata vrtca. In, jasno, vrtec nas zaznamuje do konca življenja, pa čeprav se ga ne spomnimo niti približno. A vrtec je kul.

V tistih časih je stric že posedoval bogato zbirko albumov. Bil je mojih zdajšnjih let oziroma kakšne pol dekade starejši, takrat še brez otrok, a zato s (predvidevam) namenskim vplivom na moj takrat še neobstoječi neizoblikovan glasbeni okus. Tako se je začelo najprej z Gujom, Suado in sličnimi… Gujo se je nato vratio vsak dopoldan, včasih skupaj s Suado, pospremljeno z baterijskimi vložki na domačih kantah. Še danes mi ni jasno, kako sem kljub temu pristal na kitari. Ali zakaj so me domači dopoldan vedno postrani gledali, če pa se moj priimek jasno kot beli dan ne konča na -ič.

Ok, zgodba je zanič. Od tod skratka moja fascinacija nad yugorockom, ki sem jo končno lahko potešil to poletje, ko sem skorajda po pomoti naletel na letak, češ da bo Proba orkestra po vseh glavnim mestih bivše skupne države. In ko rečem manjše, mislim manjše. Galerija Škuc? Tam so koncerti?

Kart ni bilo moč dobiti po hitri poti (pravih vez pa tudi nisem moral potegnit), zato sva s prijateljem morala dovolj prej na prizorišče zločina. In ko rečem dovolj prej … menim ravno obratno, po Murphyju, lastni ali tuji hibi, saj niti ni važno. Pritekla sva do circa 100 glav dolge vrste in začelo naju je skrbeti. PopTV nam je zastavljal izjemno pomembno vprašanje, če mislimo, da bomo dobili karte, pa se (why, oh why) nisem zmogel spomniti nobenega dovolj sarkastičnega komentarja, da bi bil pravšenj yet dovolj mil za objavo. Dobila sva zadnje karte.

Kar se tiče samega koncerta, bil je pristen, dober, energičen in pustil željo po še. Uvodni komentar je podal sam Jonas, rekoč nekaj v smislu, kako je sam veliko preveč let nazaj ležal v svoji študentski sobici, gledal neko lestvico, se zmrdoval nad nekimi kvazi rockerji z baretkami. Ampak da so bili navsezadnje kul. Oni, ne baretke. Čeprav so tudi baretke kul.

S tem se je začelo poletje. Nadaljevalo na Lentu z hrvaškimi Lollobrigida in Lako iz Bosne. Kasneje mi je prijatelj sugeriral še Bernays Propaganda, makedonski post indie punk, ki sem jih nato ujel še na lastna ušesa v Kranju.

Tudi tam je šlo časovno za nohte, šlo nas je več, a “potovali” smo sami, z mislijo, da pa Kranj že ne more biti tako velik.

B: Kje si?
A: Tule na prvi bencinski, sprašujem za pot. Vaju počakam?
B: Ja, pa itak imava zemljevid, bomo že našli.

…

A: Kje sta zdaj?
B: Ja ja ja ok, priznam, zgubla sva se, pojma nimava kje sva. Se dobimo tam.
A: Kje?? Če vsak reče klubu drugač, pa sodeč po informacijah je na dveh do treh različnih lokacijah!

Ego mi je premoral zgolj, da si zapomnim ime kluba, čeprav se je že kaj kmalu izkazalo, da ne Bazenček niti Izbruh nista bili dovolj dobri informaciji, saj so me ciklično pošiljali sem in tja po mestu. Ki je mimogrede ponoči prekleto večje! Sam koncert sicer je bil soliden, a 15-glavi publiki primeren. V spominu mi je ostala še francoska “trash-indie-one-man-band” predskupina z basom, baterijo in hammondom. In zvončki.

Trenutno se mi v avtu valjajo še Jinx, Letu Štuke in Petrol, po samodefiniciji surf-country-rock, sam si s žanrom še nisem čisto na jasnem. Tudi te ujamem bržkone v živo, morda tokrat končno tudi z We can’t sleep at night.

Šele danes doživljam epifanijo, da sem padel v novodobni yugorock.